nekaj knjig in pesmi, ki so mi všeč

Za zdaj mi morate verjeti na besedo, da berem same kulske knjige. Kakšne pesmi tukaj so bolj vesele, kakšne bolj jokcaste, povečini pa ne odražajo kako se jaz počutim, in ne skrivajo nekih globokih skrivnosti - preprosto so mi všeč, in rada bi jih nekje imela shranjene.

Esad Babačić - Včasih

Včasih razumeš knjigo
čeprav je nisi prebral,
včasih prebereš človeka,
čeprav ga nisi hotel.
Včasih začutiš srečo,
ki je nisi imel.
Včasih goriš,
ker veš,
da boš pepel.
Včasih nosiš črno,
četudi si bel.
Včasih je
samo tako,
kot je včasih bilo
in si srečen
ker si še cel

Peter Semolič - Sebček na Ljubljanskem gradu

Prideš, kot si prišel takrat, najstnik,
s Proustom v torbi, svojo mladostno biblijo.
Mlado dekle je pod starimi kostanji vadilo
violino in njena prijateljica je pletla pisan

šal ali pulover, ki je naznanjal bližajoči se mraz.
Dve klopci od njiju si se počutil manj samega.
Naj bo ta podoba še tako resnična, je vendar
preveč kičasta za pesem, tako kot so bili preveč

kičasti sončni zahodi nad Ljubljanskim barjem -
opazoval si jih prek strani odprte knjige.
Zdaj si v preglobokem stresu, da bi še lahko sledil
tako dolgim stavkom, zadovoljiš se s turisti, ki

frenetično skačejo sem ter tja, da bi posneli
čim bolj uspešen sebček s prenovljenim gradom
v ozadju. Ure kasneje pišeš te verze in misliš,
da pišeš pesem, v resnici pa samo razkazuješ

svojo samoto in upaš, da se bo kje našla roka,
ki bo brez vprašanj in zahtev zdrsnila v tvojo.

Saša Vegri - Ves dan

Ves dan bom presedela
ob tem vodnjaku;
današnji dan
je tako nepomemben,
ničesar ne morem zamuditi.
Oblaki, kot ranjeni bivoli,
se vlečejo preko neba,
konica obeliska
se jih ne bo dotaknila,
golobi sedajo na obod
in gledajo z vijoličastimi pogledi
svoje svetle samice,
hiše se smehljajo
v soparo popoldneva
kot starke s povešenimi ustnicami ...

Res, prav ves dan
bom presedela tu
- toliko ljudi bo hodilo
mimo mene
in želelo
moj zapravljen čas.

Anja Golob - Da, bil si potreben pomladim

Pomladim nisi potreben. Nisi potreben
poletjem, zimam in jesenim. Ljudem
in živalim nisi potreben, drevesom
in času nisi potreben, nisi potreben
in nisi koristen. Nič te ne rabi.
Ni denarja, ki bi te plačal.
Biti izven sveta ti daje uteho,
tolaži te in te obsoja na zgolj lastno družbo.
Kamorkoli pogledaš, se vidiš, le sam slišiš,
kar rečeš, sebi natakaš čaj v svojo posodo,
s sabo se ljubiš, sebi uhajaš.
Bil si nekdo, ki ustavlja čas,
zdaj si le senca z veliko tišine,
zaupal si, smejal si se, glasnó si govoril,
zdaj sediš v svojem brlogu, zatopljen v preučevanje
sten, v štetje vijakov, prelete letal se komaj kdaj zganeš.
Na tihem bi rad le, da vigred razbije vsa okna, te zbrca
v jajca in ti zatuli v uho, da vstani, lenoba, da si potreben,
da si koristen, da nisi zastonj in da vesolje ne more brez tebe,
a v sebi, v tem tihem, volhkem zapredku, veš brez sence dvoma,
da sta ti to življenje, ta smrt že davno tega
odtehtala vse, kar je bilo v knjigah zapisano zate.
Da, bil si potreben pomladim, in nujen, da se je svet vrtel,
in nekim očem, da so se vsako jutro odprle,
potreben, koristen, nespregledljiv –
nekoč, prej, enkrat davno.